Posts Tagged ‘Zimska’
Zimska pravljica na Blokah #2
Posted on: 24 marca 2008
Včeraj proti večeru dobim klic. Gremo na pijačo. V redu, gremo. Jasno se od doma odpravim na kilometer in pol dolgo pot peš. Po 3 urah gremo ven in … noro, snega k pr norcih. In še kar mete. Gremo z džipom na off road in smo plužili v celo. Ja, bilo je popolnoma v nasprotju s kakim Wind Chill, vseeno pa je bilo kot v kakšnih ameriških filmih.
Deli z ostalimi
Ingmar Bergman o Zimski luči
Posted on: 15 januarja 2008
- In: Video
- Oddaj komentar
Našel sem nekaj intervjujev z Ingmarjem Bergmanom. Njegovi filmi so nekaj posebnega, mračnjaški, bledih obrazov, a estetsko dovršeni. V prejšnjem zapisu sem pisal o Zimski luči. Na spodnjem videu je spregovoril tudi sam o tem filmu.
Deli z ostalimi
Ko župnik ostane brez besed. Ostanemo brez besed tudi mi. Mar ne? Jasno!
Svež veter je tokrat potegnil v Pekarni, kjer smo si ogledali noir film Ingmarja Bergmana, Švedskega režiserja, ki ostaja skrit pred javnostjo, se pa njegova eminenca kaže v številnih filmskih delih.
Verska trilogija, katere drugi del smo si ogledali, se predstavlja s še dvema filmoma: Through a Glass Darkly (Sasom i en spegel, 1961) in The Silence (Tystnaden, 1963). Vse tri povezuje religiozna mistika in vprašanje transcendence.
Temeljnega vprašanja, ali bog obstaja ali ne obstaja, se loti na ekspresionističen način film Zimska luč. Protestantski duhovnik Thomas je v velikem življenjskem precepu, ker je pričel dvomiti v vero, v obstoj boga, v smiselnost svojega početja, posledično v samega vase. Še zadnja bilka upanja, žena, je odšla z začrtane poti. Ostaja sam s svojimi temnimi in ostrimi mislimi. Puristična scena, rahlo depresivna, kamor je umeščeno dogajanje, nas phe v psihološko introvertirano poglobljeno študijo emocionalno razrvanega Thomasa. Izjemna psihološka študija s pretežno uporabo close-up in sprednjega plana se rokuje z dolgimi monologi. Dogajanja pravzaprav ni. Gre le za doživljanje. Realna tišina nas hoče približati bistvu religiozne tišine – premišljevanju. Priča smo dogajanju Thomasovih misli, največkrat v njegovi zakristiji. Obraz uokvirjen, nekaj sončne svetlobe za ozadje, ki se prične prelivati čez njegovo obličje, medtem pa izreče Jezusove besede: “O moj Bog, zakaj si me zapustil?” Mar se enači s Kristusom na križu? Gotovo; svetloba se prelije čez njegov obraz, ledena zimska pokrajina pa nas nabode z ostrino misli. Motiv temnega obraza na veliko svetlejšem ozadju inovativno vizualno prikazuje kreativno rešitev prikaza psihološke krize osrednjega subjekta. Kaj sploh še hočemo. Morda samomor? Ljubezenski izliv? Nič od tega nam ne ponudi Bergman. Znova nas popelje v hladno svetišče, kjer se prične izvajati še en verski obred, morda zadnji, morda ne, tega pač ne bomo nikdar izvedeli.
Kakor je bizarna poslednja scena je bizaren tudi konec. Brez vsega. Vse izgine. Ostanejo le platno, mi in horizont. Kje pa je bog?
Smešni filmi 
Komentarji