Smešni filmi

Pretekle dni so zapolnjevale raznovrstne kulturne prireditve v bližnji domači okolici, zgodile pa se se bolj ali manj na hitro in spontano.

O Peklenski pomaranči sem sanjal že nekaj časa. Pred leti sem že gledal ta Kubrickov film, ki me je kar navdušil. Nato izvem, da Pograjc pripravlja gledališko uprizoritev s sodelovanjem dua Silence, ki često sodelujeta pri glasbeni opremi gledaliških prestav (mimogrede, Ljubezen na smrt je bila odlična). Ni trajalo dolgo, ko kolega dobi povabilo na predstavo od glavnega igralca Primoža Bezjaka in nebodigalen odpeketamo v Mladinsko. Predstava je kul. Na začetku sem bil malo zmeden, kam kaj paše, koga tolčejo in čemu, kasneje pa se uprizoritev odlično razvije, igra pa je prav tako v redu, na nekaj mestih super presunljiva. Domov sem odšel navdušen.

Da smo imeli v Sloveniji Dalija, sem že pisaril, da me je navdušil kot umetnik z branjem njegovega dnevnika, tudi. V Slovenijo pa so nam pripeljali še dela Pabla Picassoja, Dalijevega študijskega kolega. Seveda tega nisem mogel zamuditi in se odpravim v Mestni muzej. No, ta razstava me je pustila bolj hladnega. Nekako me njegove grafike niso presunile in sem se nepotešen vrnil domov. No, ne čisto, saj sem si v Mestnem muzeju ogledal še stalno zbirko Obrazi Ljubljane. Slednja mi je bila ljubša od Picassoja.

Patty Diphusa, izpovedi pornodive – predstava je bila leta 2004 premierno uprizorjena v MGL-ju, Boštjan Gombač pa je letos naredil še nadaljevanje: Psycho PATTYa sexualis, Vrnitev pornodive. Predstava je bila v Kulturnem domu Cerknica. Začela se je fenomenalno, v nadaljevanju pa je energija pričela padati, teksti so se slabšali, interpretacija pa vodenela. Celokupno sicer vredno ogleda, ampak brez presežka.

Včeraj pa sem zahvaljujoč Anji in Vesni in Simonu poskakoval v Kinu Šiška na Dubiozi kolektiv. Koncert je bil v sklopu študentskega meseca kulture, organizacija poden, dogajanje se je začelo s pol drugo uro zamude, kar nikakor ni lepo. Sledil je koncert velenjskih trubačev, kar je bil pravi horor. Pihali so super in lepo, njihov frontmen pa ni nič manj kot groteska. Silno slaba pretveza Velenjčana, da je Balkanec (trudil se je rjoveti po srbsko, zlata veriga okoli vratu, pištola med jajci, pičkohvatstvo in še in še). Skratka do kraja neokusno. Končno so pred enajsto zvečer nastopile zvezde večera – Dubioza kolektiv. Fantje so super, na odru čisti pauer. Priporočljivo za sluh, ušesa bodo vesela, noge pa poskočne.