Posts Tagged ‘boštjan’
Maškarada, Boštjan Hladnik
Posted on: 1 maja 2008
Le kdo ne pozna legende slovenskega filmskega ustvarjanja z vrhuncem moči v sedemdesetih letih, poznanega predvsem po ekstremnih prikazih seksualnih dogajanj na platnu, kar je šlo močno v nos tedanji politični struji. Hladnik je namreč usodno zaznamovan z meščanstvom, kmet v trenutku odpade, kot tudi vsa podalpska idila. V njegovih filmih je na pohodu pokvarjeno meščanstvo, neposlušna mladina, željna zabave, muzike, orgij, svobode in morja.
Prvi izmed izbranih filmov z nabreklo linijo seksualizacije naroda, Maškarada, ponuja v prvi vrsti fantastične prizore popolnoma čutne ljubezni. Ljubezen brez krivde in greha, oprana vseh Adamov in Ev. Hladnik se s takim prikazom radikalno oddaljuje od zgolj reprodukcijske funkcije človeških nagonov, hkrati pa prikaže popolnoma udarno sceno zabave, orgije, kjer se spontano dogaja lezbična, homoseksualna erotika. Da niti ne pomislim na dejstvo o strogi cenzuri tega filma, ki je šele dobrih deset let po prvem prikazu lahko zadihal s skoraj polnimi pljuči, z zeleno verzijo scenarija torej.
Maškarada je dejanski odraz sedemdesetih let v Sloveniji brez časovnega zamika. Bogata meščanska družina s samo enim razvajenim odštekanim otrokom, mercedes, gramofon, lepe obleke, džins na pohotnih mladcih, motorji in jasno, prava muzika. Elza Budau, Janez Bončina Benč, Mladi levi in Bele vrane poskrbijo za atmosfero pravega beata.
Sama zgodba sicer ne preseneča, čista klasika: nesramno lepa žena vara impotentnega moža. Njena fatalna zaljubljenost v mnogo mlajšega košarkarja Luko jo pripelje do naklepnega umora moža, do odstranitve tujka torej, ki ji preprečuje sanjsko življenje. Jasno je nezreli fant nasedel njeni zgodbi in se bori z vprašanjem, ali se predati policiji in zapustiti pravo ljubezen ali ostati z mlado bogato veščo brez erotičnega mika. Jasno zmaga prava ljubezen in sledi happy end.
Od začetnih kadrov sem si vsekakor mnogo obetal. In to sem tudi dobil, le druga polovica filma mi je dajala vtis, da je tam le zaradi izpolnjevanja minutaže celovečerca. Malce preveč nategnjena drama, ki bi se komot razvila v Komisarja Reksa deluje sila banalno. Vendar če upoštevam časovno distanco in se postavim v kino pred tremi desetletji, potem je Hladnik z Maškarado vsekakor potegnil masko z biblije.
Deli z ostalimi
Ko pride lev …, Boštjan Hladnik
Posted on: 28 januarja 2008
Hladnikova retrospektiva šiba s polno paro naprej. Po prvem prikazu Maškarade so hotele tedanje oblasti utišati Hladnika, mu vsiliti v zavest delavca in kmeta, a se bistroumna ideja ni kaj prida obnesla. Posnel je kratki film Puntar. Idilično okolje, kjer bi še Janko in Metka lahko našla svoje zatočišče, se prelevi v pravo malo vasico mesenosti. Kljub naivnemu harmonikašu in kmečki opravi stranskih akterjev Hladnik ostaja zvest svoji struji. Surrealistično barvanje scene, pridih erotičnosti na vsakem koraku in vile, ki s svojo opravo vse prej kot skrivajo svoje čare, odpirajo nove svetove, prekinjene s topimi udarci sekire. Le kaj bi to lahko bilo?
Tudi drugi prikazani celovečerec, Ko pride lev …, vleče niti idealizma. Črno-bela tehnika snemanja z mehkimi kontrasti podžiga idealizem in sanjaštvo glavnega junaka Leva, rojenega v znamenju leva in ljubitelja levov. Je arhitekt, ki v letu in pol ne opremi svojega velikega stanovanja niti s kosom pohištva. Opremi pa ga z mlado dijakinjo Marjetico. A kljub njej ostaja v precepu med neodločnostjo ločene sosede in materinskostjo dijakinje z nabreklimi ustnicami.
Hladnik izvrstno prikazuje pozitivno norost Leva. Od zaljubljenosti se mu na trenutke meša, zopet drugič ostaja lik nedorečen in popolnoma infantilen. Se je mar v sedemdesetih v glavah mladine odvijal kak drugačen scenarij?
In kaj je potemtakem še tako pikrega? Gotovo odnos Marjetice do skrbnih staršev, odgovornih in požrtvovalnih do svojega potomstva. Hipno šokantni družinski dialogi, “Nisem več nedolžna, že leto in pol!”, dejansko: “Fukala sem,” ter reakcija očeta, ki se mu to vsekakor zdi vredno steklenice šampanjca, pustijo gledalca odprtih ust z mešički obrnjenimi navzgor.
Če je Hladnikov namen prikazati popolno idilo, pretirano do skrajnosti, potem čista desetka. Če je hotel prikriti erotiko, in je edini pravi meseni kader končno trganje mesa pravega leva v stanovanju, potem čista desetka. Vseeno pa je dejansko tragični konec prekrit z ostalo gmoto dogodkov, tako da gledalec postane prevaran in uverjen v idili. In če ne drugega, ostanejo gledalcu nore ideje in podvigi odštekane pionirske mladine. Mladost naših idealiziranih staršev.
Deli z ostalimi
Ko pride lev, Boštjan Hladnik
Posted on: 12 novembra 2007
V Pekarni se je leta 2003 odvijala krasna retrospektova Boštjana Hladnika. Nastal je tudi tale zapis.
Hladnikova retrospektiva šiba s polno paro naprej. Po prvem prikazu Maškarade so hotele tedanje oblasti utišati Hladnika, mu vsiliti v zavest delavca in kmeta, a se bistroumna ideja ni kaj prida obnesla. Posnel je kratki film Puntar. Idilično okolje, kjer bi še Janko in Metka lahko našla svoje zatočišče, se prelevi v pravo malo vasico mesenosti. Kljub naivnemu harmonikašu in kmečki opravi stranskih akterjev Hladnik ostaja zvest svoji struji. Surrealistično barvanje scene, pridih erotičnosti na vsakem koraku in vile, ki s svojo opravo vse prej kot skrivajo svoje čare, odpirajo nove svetove, prekinjene s topimi udarci sekire. Le kaj bi to lahko bilo?
Tudi drugi prikazani celovečerec, Ko pride lev …, vleče niti idealizma. Črno-bela tehnika snemanja z mehkimi kontrasti podžiga idealizem in sanjaštvo glavnega junaka Leva, rojenega v znamenju leva in ljubitelja levov. Je arhitekt, ki v letu in pol ne opremi svojega velikega stanovanja niti s kosom pohištva. Opremi pa ga z mlado dijakinjo Marjetico. A kljub njej ostaja v precepu med neodločnostjo ločene sosede in materinskostjo dijakinje z nabreklimi ustnicami.
Hladnik izvrstno prikazuje pozitivno norost Leva. Od zaljubljenosti se mu na trenutke meša, zopet drugič ostaja lik nedorečen in popolnoma infantilen. Se je mar v sedemdesetih v glavah mladine odvijal kak drugačen scenarij?
In kaj je potemtakem še tako pikrega? Gotovo odnos Marjetice do skrbnih staršev, odgovornih in požrtvovalnih do svojega potomstva. Hipno šokantni družinski dialogi, “Nisem več nedolžna, že leto in pol!”, dejansko: “Fukala sem,” ter reakcija očeta, ki se mu to vsekakor zdi vredno steklenice šampanjca, pustijo gledalca odprtih ust z mešički obrnjenimi navzgor.
Če je Hladnikov namen prikazati popolno idilo, pretirano do skrajnosti, potem čista desetka. Če je hotel prikriti erotiko, in je edini pravi meseni kader končno trganje mesa pravega leva v stanovanju, potem čista desetka. Vseeno pa je dejansko tragični konec prekrit z ostalo gmoto dogodkov, tako da gledalec postane prevaran in uverjen v idili. In če ne drugega, ostanejo gledalcu nore ideje in podvigi odštekane pionirske mladine. Mladost naših idealiziranih staršev.
Smešni filmi 
Komentarji