Smešni filmi

Stacionarna kamera, malo dogajanja, skoraj nič akcije, večni popotniki, potujoče osebe, brezciljno tavanje, utrinki iz življenja nekoga, življenje po polnoči, Amerika brez ličil, filmi, da … se vprašaš – kaj?

Jim Jarmusch – nekateri ga primerjajo z Zeusom, ki ima grmičaste bele lase, obvezen dodatek pa je kanec droge. Vsekakor je Jarmusch prepoznaven avtor, saj ob pregledu pomembnejših ali, bolje rečeno, odmevnejših filmov gledalec dobi občutek, kakšen je pridih njegovih filmov in po čem so prepoznavni.

Tokrat ne bom pričel s klišejskimi začetki avtorja, ker ni začel z malo kamero, ki bi jo dobil za rojstni dan. Po študiju je namreč dokaj konvencionalno nadaljeval izobraževalno pot in se teoretično kalil na nekaj različnih univerzah po ZDA, leta 1980 pa je posnel študijski film Permanent vacation (Neskončne počitnice), ki je naletel na dober odziv kritikov, medtem ko ga javnost ni sprejela najbolje. Jarmusch se je lotil človeka kot turista v življenju, ki noče motiti poteka dogodkov, temveč skuša delovati čim bolj pasivno. Hoče sprejemati življenje kot tako, kar ga dela neskončno dolgočasnega in nezanimivega. Jarmusch se je pri prikazovanju življenja glavnega junaka posluževal daljših kadrov z nepremično kamero, kar izvrstno odraža karakter glavnega lika in hkrati postane avtorski izraz njegovih filmov. Leta 1986 je posnel tretji celovečerec, Dawn by Law. Črno beli prikaz usod treh nedolžnih ljudi, ki se po naključju znajdejo v isti zaporniški celici. Odlična igralska zasedba: Tom Waits, John Lurie in Roberto Benigni zaigrajo prvovrstno dramatično komedijo, še najbolj jo začini prav Benigni s šibkim znanjem angleščine. Ali boje rečeno – s pogumnim nastopom brez znanja, saj besedna komika doseže prav neverjetne učinke. (Benigni z italijanskim naglasom: I scream. You scream. We all scream. For ice cream.) Benigni se pojavi v še več Jarmuschevih filmih, postane tako rekoč njegov hišni igralec.

Leta 1991 pride na velika platna Night on Earth (Noč na Zemlji), ki prikazuje, kaj se dogaja na petih različnih koncih sveta, v petih prestolnicah petim različnim voznikom taksijev. S tem filmom Jarmusch izpostavi svoj fetiš do nočnih dogodkov, ki so večni ljudi neznani, saj je to čas za spanje. Pet zgodb, pet usod; v Los Angeles, New York, Pariz, Rim, Helsinki. Saturirane barve, komičnosti in paradoksi vseh vrst, naključne usode, odlična igralska zasedba. V filmu je videti kar nekaj povezav s filmom Down by Law, tako Jarmusch utrjuje avtorski film in konstantno povezano ustvarjanje. Pri naštevanju vidnejših filmov nikakor ne morem mimo filma Dead Man iz leta 1995. Briljantno zajet spekter sivin tega ČB filma je podkrepljen z izvrstno glasbo Niela Younga. Računovodja William Blake se odpravi na Divji zahod v iskanju službe, pot pa ga pripelje popolnoma drugam. Na nekonvencionalen način ga Indijanec »Nobody« popelje v spiritualno življenje skozi poezijo in nasilje. Jarmusch je s tem filmom prikazal westrn s popolnoma drugega gledišča. Njegov zadnji celovečerec Coffee and Cigarettes, posnet leta 2003 še ni prišel v slovenske kinematografe. Jarmusch ga je snemal 17 let, toliko je star najstarejši uporabljeni posnetek, v njem pa nastopajo same zvezde. Seveda lahko pričakujete ustaljene norme: ČB, malo dogajanja, komika in odlična igra. Kaj naj še rečem: Jim Jarmusch je car!