V sredo smo bilo priča skoraj praznemu Gustafu – bilo nas je le nekaj gledalcev, zato smo se počutili kot doma – pred velikim zaslonom. A nič ne de. Prisotnim ni žal. Zgodil se je eden od vrhuncev letošnjega Art kina – Le confessional/Spovednica. Ima sicer nekoliko starejši datum produkcije od ostale konkurence, posnet je bil leta 1995, vendar prav nič ne zaostaja po izvirnosti in tehnoloških trikih, pravzaprav trdim, da ima zelo avantgardistični pristop do tematike.

Zgodba o ljudeh iz tipičnega kanadsko – francoskega okolja, ki se v nekem trenutku soočijo z mitološko hollywoodsko produkcijo sanj. Iztočnica filma je vprašanje identitete. V središču dogajanja so mladi ljudje. In svojo identiteto lahko najdejo šele, ko jim je znana njihova preteklost oziroma njihov izvor.

Prepletanje treh filmov v enem. Prepletanje ene zgodbe, osvetljene z različnih zornih kotov. Iste osebe so postavljene sinhrono v dani čas. Ta ekspresionistični prijem v postmodernistični dobi deluje nenavadno udarno. Kot da tega nismo vajeni. Poleg vsega pa v najbanalnejših trenutkih vstopi v akcijo Alfred Hitchcock. Kako? Čisto enostavno. Snema svoj film. Ravno takrat, ko se dogaja prvotno dogajanje. In ravno takrat, ko je že vse mimo. In snema ravno to zgodbo, kateri smo priča mi. In ravno o tej zgodbi mu govori taksist. Kako prikupno zmedeno.

Transperentnost je odstranjena že v prvih korakih. In banalnost tudi. Ravno v trenutkih, ko mislimo, da se je zgodilo nekaj strašnega, nam oko kamere odkrije, popolnoma drugo obzorje. Estetsko dovršeno, srhljivo, hitchcockovsko pač.

Ampak ne gre le za način. Tudi zgodba deluje strašansko konfuzno. Pa kdo za vraga je kdo. Zasluga za to gre času in pojmovanju le-tega.

Režiser Robert Lepage sicer nima svoje filmografije dolge v nedogled, gre pa vsekakor za človeka s kristalnim pogledom, s smislom za napetost in z žilico za držanje gledalca v pozicijo pozor.

Šah mat!