Le kdo ne pozna legende slovenskega filmskega ustvarjanja z vrhuncem moči v sedemdesetih letih, poznanega predvsem po ekstremnih prikazih seksualnih dogajanj na platnu, kar je šlo močno v nos tedanji politični struji. Hladnik je namreč usodno zaznamovan z meščanstvom, kmet v trenutku odpade, kot tudi vsa podalpska idila. V njegovih filmih je na pohodu pokvarjeno meščanstvo, neposlušna mladina, željna zabave, muzike, orgij, svobode in morja.

Prvi izmed izbranih filmov z nabreklo linijo seksualizacije naroda, Maškarada, ponuja v prvi vrsti fantastične prizore popolnoma čutne ljubezni. Ljubezen brez krivde in greha, oprana vseh Adamov in Ev. Hladnik se s takim prikazom radikalno oddaljuje od zgolj reprodukcijske funkcije človeških nagonov, hkrati pa prikaže popolnoma udarno sceno zabave, orgije, kjer se spontano dogaja lezbična, homoseksualna erotika. Da niti ne pomislim na dejstvo o strogi cenzuri tega filma, ki je šele dobrih deset let po prvem prikazu lahko zadihal s skoraj polnimi pljuči, z zeleno verzijo scenarija torej.

Maškarada je dejanski odraz sedemdesetih let v Sloveniji brez časovnega zamika. Bogata meščanska družina s samo enim razvajenim odštekanim otrokom, mercedes, gramofon, lepe obleke, džins na pohotnih mladcih, motorji in jasno, prava muzika. Elza Budau, Janez Bončina Benč, Mladi levi in Bele vrane poskrbijo za atmosfero pravega beata.

Sama zgodba sicer ne preseneča, čista klasika: nesramno lepa žena vara impotentnega moža. Njena fatalna zaljubljenost v mnogo mlajšega košarkarja Luko jo pripelje do naklepnega umora moža, do odstranitve tujka torej, ki ji preprečuje sanjsko življenje. Jasno je nezreli fant nasedel njeni zgodbi in se bori z vprašanjem, ali se predati policiji in zapustiti pravo ljubezen ali ostati z mlado bogato veščo brez erotičnega mika. Jasno zmaga prava ljubezen in sledi happy end.

Od začetnih kadrov sem si vsekakor mnogo obetal. In to sem tudi dobil, le druga polovica filma mi je dajala vtis, da je tam le zaradi izpolnjevanja minutaže celovečerca. Malce preveč nategnjena drama, ki bi se komot razvila v Komisarja Reksa deluje sila banalno. Vendar če upoštevam časovno distanco in se postavim v kino pred tremi desetletji, potem je Hladnik z Maškarado vsekakor potegnil masko z biblije.