V zadnjem času smo priča filmom, ki nas skušajo v uri in pol natrpati z informacijami, skušajo nas pridobiti, nas narediti fatalno odvisne od njih. Mi jih sprejemamo in hvalimo, postajamo od njih odvisni, a jih že z ogledom naslednjega filma pozabimo. Postanejo preobsežni za naš um, ki ima omejene kapacitete.

Mož, ki ga ni bilo, deluje ravno nasprotno. Tako malo dogajanja in tako veliko razmišljanja nam je režiser Coen pustil s točno določenim namenom. Da film začutimo. Da ob gledanju premišljujemo. Da ob koncu filma ostanemo potešeni. Da vstopimo v čas Eda Cranea, da si z njim počasi prižgemo cigareto. Z užitkom potegnemo dim in se zamislimo.

Izvrstna igra gledalca omreži. In če komu podoba ne zadostuje, ga prevzame glas. Ki pravzaprav ni glas, je subjektova refleksija. Refleksija o ujetosti v čas, ki nam je dan.

Ed Crane, ki ga igra Billy Bob Thornton, je nevsakdanji lik. S svojo tišino vzbuja nezaupanje, saj njegove misli ostajajo nerazkrite.

Ekstremno pasiven, napol katatoničen, brez iskre v očeh in brez energije, anonimen, obsojen na enolično življenje, na ponavljanje istega. Druga svetovna vojna se je končala pred nekaj leti – in Ed je očitno umrl. V glavnem molči. S cigareto v ustih. Prižgano. Sam je ugasnjen. Le silhueta. Človek brez zgodbe. Njegov pogled je mrtev. Njegov libido tudi. Vso svojo prihodnost ima že za sabo.

Dejansko pa predstavlja povprečnega človeka, ki vse življenje išče svojo priložnost. Išče in išče, tuhta, vendar ker je omejen, finančno ali pa s številom spodrsljajev, ki si jih lahko privošči, je previden. Previden do skrajnosti. In ko se končno pokaže tista prava priložnost, zastavi svoje življenje. Tokrat na vse ali nič! In propade. Ed je videti tako, kot bi vstopil v film iz Camusovega Tujca. Nekaj fatalnega se je zgodilo, skoraj brez krivde kriv, pa vseeno obsojen.

Čeravno je bil film posnet leta 2001, si je Coen izbral črno-belo tehniko, kar poudarja trenutek, v katerega smo vstopili. Ne trpa nas z barvnimi sinestezijami, ne poskuša obremenjevati našega vida z nepotrebnimi stvarmi, saj je prikazano dovolj eksplicitno jasno.

In kako si je režiser Coen zamislil celotno zgodbo? Krvavo preprosto: vsak karakter je obtožen ali obsojen za nekaj, česar v resnici sploh ni storil, žal pa v tem ne najdemo niti tragike (konec koncev so si kazen, takšno ali drugačno, vsi tudi zaslužili). Film je morda za dobre pol ure predolg, v odvečno minutažo pa sodijo vsi razvlečeni prizori, ki dajejo občinstvu čas, da do potankosti predvidi vse nadaljnje preobrate. Kar niti ni slabo, saj je končno na preizkušnji naš um in ne naš spomin.

Včasih je tako, da več kot gledaš, manj vidiš.