V Kino klubu se je odvijal demoničen film. Za pestro dogajanje na platnu ta mesec skrbi japonski režiser Takashi Miike, puščajoč nas vedno znova v obupu in strahu.

Tokrat ni bilo prav nič drugače. Graveyard of honour je pravzaprav remake istoimenskega filma iz leta 1975, režiserja Kinja Fukasakuja (kinja fukasakuja), zgodbi pa temeljita na isti literarni predlogi.

Psihološka poglobljenost likov je šibka točka Miikejevih filmov. A tokrat se je zgodila redka izjema. Se zgodi. Mlad pankur Ishimatsu, pomivalec posode, nekega dne po naključju reši pred gotovo smrtjo mafijskega mogotca, Yakuzo. In kaj bi se lahko zgodilo mlademu neuspešnemu fantu lepšega kot to, da je sprejet v sam vrh japonskih Yakuz? Redko kaj. Usoda gre dalje. Jasno ni nihče pomislil, da je mladi nadebudnež utelešenje zverinskosti in psihične neuravnovešenosti. Nasliljeholik pravzaprav. In da bo naredil več škode kot koristi.

Tip pač ne pošteka stroge hierarhije, pa v enem od mnogih izpadov hudo rani svojega šefa. Blazno. Ampak kot da to ni dovolj. Kljub zaščiti in vsem mogočim ukrepom, da bi se spravil na prava pota, ga misli le še bolj suvajo v nesmiselne krutosti.

Tu Miike pač ne more iz svoje kože. Kri ponovno obliva platno.

Nasilje vsevprek, ostri noži in nesmiselno ravnanje Ishimatzuja iz kadra v kader. Edina čustvena stalnica mu pomeni njegova ženska. Zopet lik, pripravljen na vse mogoče mačistične izpade. Ne vem, ali je komu jasno, zakaj so ženske pripravljene toliko pretrpeti v Miikejevih filmih. Meni še ni. Morda pa gre le za konstantni psihološki pristop režiserjeve ekipe.

In najbolj presenetljivo? Univerzalnost. V najbolj čudnih trenutkih se pojavi redka glasbena oprema.

Jazz.

Nežni toni saksofona se mešajo vedno znova s stotinami prižganih cigaret. Dvomim, da ni tobačna industrija glavni sponzor, saj je kajenje hiperbolično idealizirano in izpostavljeno do te mere, da bi človek najraje enega prižgal.

Vsaj nekaj, drugače pa je priporočljivo imeti poleg cigaret še kakšno vrečko za bruhanje.