Brezčutnost, razčlovečenje, hudiču prodana duša. Tako bi lahko na kratko opisali glavnega junaka filma Bad Lieutenant. Režiser Abel Ferrara je znan predvsem po svojih predhodnih delih kot so: Driller Killer, Ms. 45, China Girl in King of New York. Prepleta se večno ponavljajoča tema: New York in gniloba življenja v tej multi urbani džungli.

Dejansko je celoten prikaz dokaj boren. Policaj brez imena, ker si tega človek pač več ne zasluži. Da, človek si ne zasluži niti poimenskega poimenovanja. Je le ‘bad guy’. Srednji razred, otroci, dom, avto in služba. Predvsem ta. In zasvojenost, ki premaga vse. Le kaj bi še govoril.

Preiskovalni policist prodaja zaseženo drogo v večjih količinah naprej, vdaja se prostitutkam, poskakuje nag naokoli, izrablja svoje pristojnosti in nesramno izkoristi najstnici v avtomobilu staršev, ki ne vedo, da avtomobila ni v domači garaži. Poleg tega pa so nekaj vsakdanjega tudi igre na srečo in vožnja otrok v šlo. Redno. In skrb za naslednje njuhanje kokaina.

Režiser Ferrara nam predstavlja te stvari kot povsem vsakdanje, običajne. Saj to menda ja prakticira vsak prebivalec New Yorka, posledično vsakega večjega urbanega naselja. In ko ležerna zgodba teče svojo pot, se niti ne zavedamo več njene zgrešenosti. Če je predstavljena pot sploh zgrešena.

A vseeno se zgodi preobrat. Pri preiskovanju posilstva mlade nune, ki je za svoj poklic prav nenavadno lepa, se ‘bad guy’ prične zavedati svojega nesmisla. Pravzaprav ga v to pripravi samo jedro krščanskega nauka: zmožnost odpuščanja. Ne prenese udarca nune, ki ve za posiljevalca, a ju nima namena izdati, ker jima odpusti. Tako jo uči nauk.

Sledi samorefleksija in pogled na svoje življenje. Halucinacija Kristusa povzroči spreobrnitev in zmožnost odpuščanja, čeprav te k temu zavezuje poklic. Vrednote se zopet porušijo, sledi biblijski prizor klofutanja in življenje je poslano v nebesa. Kako preprosto.

Režiserska plat tega filma ni nič kaj mojstrska, niti ostali elementi ne izstopajo s svojo kvaliteto. Edini adut, ki ga Bad Lieutenant drži v rokah, je vsesplošna pokvarjenost in plehkost prikaza ameriške družbe, ki ni polirana in postavljena v najbolj sijočo luč, kot smo tega navajeni.

Če ne drugega, nam bo ostal v spominu Kristus s svojo mistično podobo in prebitimi nogami.