Posted by: smesnifilmi on: 21 november 2007
Statičnost brez primere. Francoski novi val je zapečaten s filmom Do zadnjega diha, posnet leta 1960. In 40 let kasneje Jean-Luc Godard odkriva digitalno tehnologijo.
Zgoščena zgodba in narativna zapletenost nas popeljeta v Pariz. Gledalec postane priča nastanku zgodbe, ki bi govorila o štirih stadijih ljubezni: srečanje, strast, ločitev in pomiritev. Klišejska vsebina torej.
Vendar se tu zaplet šele prične. Avtor projekta Edgar izbira žensko, ki bi vodila projekt. Izbere Bertho, kasneje pa se zave, da sta se že srečala v preteklosti. To nam odkrije drugi del filma.
Nelinearna narativnost strelja v gledalca. Godard je uporabil za jasnejšo razmejitev dve različni vizualni teksturi. Prvi del, posnet v črno beli tehniki s silno močnimi kontrasti scene, daje občutek brezčasnosti. Medtem ko se drugi del poslužuje digitalne tehnologije. Prekrivanje scen in slik z močno nasičenimi barvami bode v oči in celo povzroči nekaj presenetljivo estetskih momentov, kar od pop kič barv skoraj ne bi mogel pričakovati.
Dotikanje več ravni življenja od zgodovine do marmornatega videza Hollywooda in popularne kulture povzroči, da kompleksnost tém naredi film bolj zapleten, kot bi sicer bilo potrebno.
Godard s filmom Eloge de l’amour odkrito protestira proti komercialnosti hollywoodskih filmov, ki izkoriščajo preteklo zgodovino v dobičkonosne namene. Za primer navaja Schindlerjev seznam, uspešnica iz leta 1993, režiserja Stevena Spielberga. Odkrito tudi protestira proti Američanom in njihovi plehkosti, brezzgodovinskosti, norosti in topoglavosti. Vse to brez dlake na jeziku, kar so mu mnogi ameriški kritiki očitali in hkrati oblatili njegov film ter ga postavili v nelepo luč.
Lahko bi rekli, da je Godard spretno izkoristil medij za izražanje svojih čisto intimnih pogledov na svet. S tem je presegel namen filma in dejansko postavil svojo kredibilnost na majave noge. Pozabil je namreč, da ne snema filma o holohavstu, temveč skuša prikazati ljubezensko zgodbo, zato se mi zdi osebno vpletanje popolnoma odveč.
Ali je s tem dejanjem dosegel svoj namen, ostaja vprašanje. Dejstvo je, da bo nekritična publika sprejela njegove poglede brez kompromisov, zavoljo avtoritete pač. S tem pa je postavljen izziv vsem, da kritično premislijo vsako podano besedo, ki pride iz ust še tako ugledne avtoritete.
Za vse oboževalce Spielberga pa več filmov kar tu.
Komentarji