Režiser Miike je bolna iztirjena proizvedba sodobne japonske družbe. Psihopat brez primere. V Kino Klubu smo imeli priložnost videti že dva njegova filma, še enega pa si obetamo. Običajno je v njegovih filmih vsaj pet prizorov brutalnega nasilja, posilstev, hardcore seksa in podobnih krutih prizorov. Tokrat je ta številka presegla desetico. Že tako vsega hudega navajeni želodci so tokrat imeli trdo nalogo, saj je bilo mnogo trenutkov pred platnom na meji znosnega. Ne rečem, da se človek kdaj v drobcih iz srca ne zasmeji, a kar je preveč je preveč. Litri, hektolitri krvi špricajo iz mnogokrat fino prerezanih vratnih arterij; jetra, možgani, hrbtenjače vseh velikosti, pljuča, okončine in kar je še delov človeka, dobesedno plešejo na platnu in te spravljajo v obup. Vedno nove stenske poslikave, freske, čeprav ne na svež omet, se slikajo pred očmi. Kakšna estetska smrt, če ti glavo prerežejo na sprednji tretjini popolnoma naravnost in ta tvoj obraz nato prileti na steno in gladko spolzi po njej na tla v mlako krvi.

Za vse grozote in prelivanja krvi je kriv Ichi, ki je le pripomoček nekdanjega mafijskega mogotca, ki se tokrat kruto maščuje. Voden je preko hipnotičnih hi-tech japonskih procesov iz male sobice nekje v mestu. Se spomnite pripovedk o delu na domu? Udobno iz domačega naslanjača?

Ichi ima travme iz otroštva in to spretno izkorišča njegov gospodar. Zakaj? Ker ve, kje ima šibko točko in kako ga lahko drži v šahu. Ichi je marioneta, nikakor se ne more upreti. Tudi ko se poskuša, pade na kolena in postane še bolj ponižen.

Dehumanizacija, upravljanje s civilizacijo, labilnost, manipulacija s čustvi, z osebnostjo, izkoriščanje informacij, popolni individualizem. Ni več vprašanja ali jaz ali ti ali midva. Le še jaz in ti kot zgolj sredstvo.

Tudi smeh je prisoten. Smejemo se smiselno nepovezljivim stvarem. Ko se šefova desna roka, sado-mazo Kakihara, nekoč preveč kruto izživlja nad napačnim človekom, ga šef kaznuje. Kazen si pravzaprav določi sam. Odrezal si bo kos telesa, ki mu ponuja največjo naslado. Odrezal si bo jezik. Groteska se kaže v tem, kako pomemben je zunanji videz. Kakihara je namreč obseden z najnovejšo japonsko modo, kajti še pred javno izvršitvijo samokaznovanja si okrog vratu priveže krasno zeleno rutico, da se namreč ne pomaže z lastno krvjo. Pričakovati je namreč veliko krvi, v potokih. Celo dejanje je pospremljeno z močno, močno pretiranimi zvočnimi efekti, ki skupaj s sliko močno potencirajo upodobljeno bolečino, škripanje jezika, upiranje mišice rezilu, trganje kit, pokljanje sline … in prikaz samokaznovanja traja in traja. Jezik je odrezan, v tem pa zazvoni Kakiharijev mobilni telefon. Kakihara se oglasi, čeprav mu manjka pol jezika in je bolečina najbrž neznosna. »Sem na poti, takoj pridem.« Da, za vsako ceno. Samo da bo zadoščeno potrebi nekoga na drugi strani. Pozabimo nase, le da lahko nekomu ustrežemo. Kako velikodušno dejanje. Prav požrtvovalno.

Človek je tako v službi tehnike, ki mu omogoča lahko gibanje in izvajanje nalog, odtujenost pa se veča. Franz Kafka je v mnogih svojih delih človeka postavil ob bok živalim. Gregor Samsa postane navaden hrošč, ki ga po smrti čistilka pomete na smetišnico ter vrže v koš za smeti. Enostavno in brez čustvenih zadreg.

Preseneča me, da Miike še ni prevzel kakšnega Kafkovega modela o reizmu in spreminjanju človeka v žival, v kolikor v njegovih filmih to človek v notranjosti že ni.