V pekarniškem Kino Klubu lahko sledili mini retrospektivi dokumentarcev Wernerja Herzoga. Za tiste, ki še ne poznate njegove malce nenavadne življenjske zgodbe, naj omenim le nekaj dejstev, ki so priča Herzogovemu ustvarjalnemu talentu. Živel je namreč v zakotni bavarski vasici, morda ravno takšni, kot je bila prikazana v dokumentarcu Herz aus Glas, in do svojega sedemnajstega leta ni vedel, kaj je to telefon. Ravno tako doma niso imeli niti radia niti televizije. Imel pa je vendarle tako močno vizijo, da se bo ukvarjal s filmsko umetnostjo, da je pri 19. letih posnel svoj prvi film.

Herz aus Glas prikazuje mojstrsko zavito eksistencialno temo, ki preseže tudi apokaliptične nadtone, ki smo jih razsipno deležni.

Celotno dogajanje je postavljeno v 18. stoletje, v majhno bavarsko vasico. In to lahko ob gledanju čutimo, saj niso le kostumi tisti, ki nas prepričujejo v davni čas, temveč je zob časa namerno načel tudi filmski trak, s tem pa je poškodoval tudi zvok. Tako imamo občutek, da se bo vse skupaj pretrgalo in predstave bo konec. Ampak temu ni tako. Vasica daje občutek preseganja globalnih trendov in brezčasnost bivanja. Ni skrivnost, da so mnogi Herzogovi filmi le izziv dosegati prikaz neločljivosti narave s fatalnostjo človeka, ujetega v prostor. Herz aus Glas ni izjema.

Počasno in morečo vsakdanjo monotonost nam vsiljuje počasen potek dogajanja, ki ga skorajda ni. Gre le za to, da spoznamo tragiko ljudi, ki so ostali brez recepta za kuhanje dragocenega rdečkastega stekla, po katerem je planina poznana. Ni jasno, ali človek za tem žaluje, ali se predaja gledanju liričnih slik oblakov, ki dobesedno tečejo kot reka med hribovji. Za ta posnetek oblakov je znano, da so porabili kar 11 snemalnih dni.

In da je celotno dogajanje le še bolj osiromašeno akcije, so vsi igralci v resnici hipnotizirani, so v nekakšnem transu, z namenom, da podoživimo velikost niča, odtujenost in ničnost časa, čeprav prikaz ni vedno popolnoma uspešen.

A kar je najbolj presunljivo pri Herzogu je to, da se ne čuti krivega, če njegove podobe ne pomenijo prav ničesar, ampak stoje same zase. Namesto, da išče lahkotni simbolizem in napihnjeno metaforiko, ustvarja podobe, ki te zmotijo, a ne zato, ker so s tem namenom ustvarjene, temveč zato, ker so po samem bistvu neskladne. S svojo močjo stojijo same zase, neodvisne od igralcev, ki so tako ali tako hipnotizirani in nemoteči za okolico.

Prav božanska pa je končna sekvenca, ki preliva eno alegorijo v drugo, s trpkim, a močnim in lepim kančkom upanja. S svojo unikatnostjo in široko dimenzijo pogleda na slap oblakov, ki prebuja človekov rod.

Vsekakor mojstrovina, čeprav bo gledalcem, nenasitnim akcije, predstavljala moreče in utrujajoče sedenje pred platnom. A kaj hočemo, okusi so različni.

Po vsem tem priporočam tudi Nepremegljive.