Animeji večinoma temeljijo na mangah – japonskih stripih, ki se od zahodnih razlikujejo po širokem spektru žanrov in ciljnih skupinah pa tudi po slogu risanja. Predvsem velja, da je zgodba pripovedovana s sliko in ne besedilom, zato so mange veliko debelejše od zahodnjaških stripov, vendar jih je vseeno mogoče prebirati hitreje. Vse torej temelji na vizualizaciji in ne na besedilu, kot smo tega vajeni v anglo-saksonskem svetu.

Animeji imajo zelo značilno barvno podobo, ki vedno uporablja več odtenkov, s katerimi pričara svetleče in senčene površine pri animiranih likih. Za večino animejev je tudi značilna natančnost, s katero so narisani liki in ozadja. Od vzorcev na oblekah do knjig in naključnega pribora, vsemu je posvečeno veliko pozornosti. Tudi oznake na cesti pogosto prinašajo realistično povezavo z domišljijskim svetom. Animeji uporabljajo tudi vse tehnike ‘snemanja’, ki jih poznajo filmi. Dinamiko dosegajo ne le z gibanjem likov, temveč tudi z gibanjem ozadja in spreminjanjem zornega kota.

Ker razumevanje temelji na sliki, so prav tako vizualizirana čustva, s simboli, ki jih gledalec kaj hitro osvoji, vsaj tista primarna, kot so jeza, veselje, strah, moč in pogum.

Anima, ki sem jo tokrat gledal, je imela precej slab angleški prevod, a ne gre zmeriti, saj je poglavitna podoba.

Za detajlnejše in globlje pomensko razumevanje posameznih anim je potrebno poznavanje vzhodnjaške tradicije, zgodovine, religije, kulture in izročila, saj brez teh vedenj ne dosežemo možne globine razumevanja.

Verjetno poznate slavne Pokemone, ki se predvajajo na enem od slovenskih TV kanalov, in vam je jasno, da je potrebno spremljati več epizod, da ugotovite, za kaj gre, kdo je proti komu. Ker anime temeljijo na mangih, se pojavijo v nadaljevanjih. Card captor Sakura je sedaj izšla v 70. epizodah. Vsaka epizoda se ukvarja z določeno problematiko, jedro pa temelji na Clow kartah, ki upodabljajo različna magična bitja. Iz teh epizod je kasneje nastala tudi nekakšna strnjenka zgodb, film, kateremu smo bili priča tokrat v Pekarni. Fantastična zgodba, Sakura-lovilka kart, govori o deklici Sakuri, povprečni, pridni japonski osnovnošolki, ki ima posebno magično nalogo. S prepletanjem realnosti in sanjske fikcije nas vodi skozi potek jasno začrtanega dogajanja. Jasna mangovska risba upodablja Sakuro pri njenem »honkonškem« počitnškem podvigu. Zgodbi tako lahko potegnemo jasne vzporednice s tradicijo novejših fantastičnih zgodb iz evropske mladinske književnosti, kjer gre za pripisovanje nerealnih lastnosti realnim osebam, dogajanje pa je največkrat postavljeno v misteriozno povzdignjeni čas šolskih počitnic.

Tako kot so mange primerne za vse generacije je tudi filmska upodobitev Sakure primerna za ogled vsakomur, ne glede na starost, čeprav se nas morda dotikajo predsodki o risankah, ki so načeloma za otroke. Japonci si z animejami gotovo niso nameravali omejiti ciljne publike, kvečjemu nasprotno.

Vsi navdušenci si lahko omislijo paket anim.