Veste, kako se je razvijala slovita manchesterska glasbena scena?

Režiser Michael Winterbottom se je odločil dokumentarno predstaviti in zapisati v anale eno najpomembnejših glasbenih središč od sredine sedemdesetih let dalje. Osredotoča se na kariero glasbenega menedžerja Tonyja Wilsona, ki se je leta 1976, potem, ko je na odru v Manchestru videl še neznane Sex Pistols, ‘prihodnost rokenrola’, odločil stopiti v glasbeni biznis. Ustanovil je Factory Records in pričel iskati glasbene talente kot so Joy Division, New Order, Happy Mondays,…

Gre za igrani dokumentarec, podložen z izvrstno glasbo. Preselimo se na manchestrsko sceno. In kaj sedaj? Domačin Steve Coogan nas popelje v neslavne začetke, ko Sex Pistolsi igrajo pred občinstvom 30 ljudi. Slab začetek, še slabši konec? Tokrat ne, saj je tudi Jezus imel na zadnji večerji le 12 gostov, pa je vseeno postala svetovno znana.

Filozofski vložki, glasba, razvoj od panka do tehno scene, vse to je zapakirano v 24 urne žurerje.

In ne mislite si, da je tako enostavno voditi na primer izolsko Ambasado. In ne mislite si, da so zaslužki bajni. Coogan je izdal dejstvo, da se zasluži s prodajo alkohola, na 24 urnih partijih pa služijo dilerji. Ker ljudje alkohola enostavno ne pijejo, ker ga ne potrebujejo.

Film 24-urni žurerji si lahko sposodiš tudi v spletni videoteki.