Smešni filmi

Enaka zgodba kot pri prejšnjem prispevku. Tokrat režiser filma Predmestje, Vinko Möderndorfer.

Uživaj ob poslušanju.

Že nekaj časa nazaj sem objavil intervju s Tadejejem Tošem. Intervjuval sem ga takoj po premieri filma Predmestje, kjer je igral v glavni vlogi. Tadej Toš je res car. Zdaj sem datoteko z intervjujem posodobil in jo uploadal kar na youtube, ker ne poznam nobenega zanesljivega youtube-mp3-like communityja. Uživajte ob poslušanju, v kratkem pa sledi še nekaj zanimivih intervjujev - kul je Bratko Bibič. Kot pravim, v kratkem.

Zapeljal sem se po prestolnici in uzrl mladeniča, ki ponuja kovanje sreče. Poleti Ljubljna oživi še s starinskim poštarjem pa še kaj bi se našlo.

Postopek je tak, da si izbereš vrsto sreče, ki si jo boš skoval, potem pa v roke dobiš macolo, jo krepko zavihtiš in udariš po nakovalu. Preprosto.

Vso srečo

Ta konec tedna se je v SubSubu zbralo kar nekaj blogerskih junakov. Jaz sem bil prvič na kakšnem blogerskem srečanju sploh, zato mi je bilo dogajanje pretežno zanimivo. In ja, končno sem v živo spoznal očeta blogorole.com, Grega.org.

Plesanje blogerjem nekako ni šlo od nog, precej slabše kot jim gre pisanje od rok. Proti koncu se je scena malce razživela, čeprav smo imeli kar dobro DJ-jevsko ekipo. Pa kaj bi nakladal, poglejte si.

Že nekaj časa nazaj sem se pogovarjal s kolegom Slavom, da prevaja zanimiv roman nemškega avtorja Uweja Timma. Roman Rdeče (Rot) je preveden, domala razprodan, tik preden so bili pokupljeni zadnji izvodi pa je prišel na obisk v Slovenijo. Imel je tri branja: v Mariboru na Filozofski fakulteti, v Ljubljani na filofaksu in potem še v džez klubu Gajo. Tam sem bil tudi jaz in nastal je ta posnetek. Uživajte ob poslušanju.

Te dni sem pohajkoval po mestu. No, niti ne, prav namerno sem se odpravil do velikanskega robota, ki je bil postavljen pred Metalko. Prvi dan sicer ni delal, ker je padal dež, no, naslednji dan pa je. Seveda sem mu takoj poslal kup sporočil, da jih je povedal javnosti. ja, ljudje smo sramežljiva bitja, zato mašine podajajo naša mnenja, mi pa se skrivamo za razmini vzevki, avatarji in roboti. Pa da smo le slišani in kdaj tudi uslišani.

Po dolgem času smo bili obiskovalci pekarniškega kina deležni nemega filma. Pretresala nas je temačna zgodba Device Orleanske. Tista, prva, ki je bila ekranizirana že davnega leta 1928, ko so bila v ospredju surrealistična nagnjenja skrajno subjektivističnega prikazovanja čustev.

Režiser Carl Theodor Dreyer je prejel veličastno nalogo in veličasten budžet za snemanje tega filma. A tega budžeta ni nikoli popolnoma izkoristil v namene snemanja Device Orleanske, temveč je film posnel z mnogo manjšimi sredstvi, a zato toliko bolj pretresljivo.

Zgodba govori o resnični osebi, Jeanne D’Arc, ki je živela v 15. stoletju. Inkvizicija je delovala s polno paro in uboga reva, devetnajst letna Jeanne v deških oblačilih, se je znašla pred cerkvenim sodiščem. Vlogo trpeče device je prevzela Maria Falconetti, kar je njena življenjska vloga, kot so jo poimenovali kritiki širnega sveta. Čeprav je Maria Falconetti v svojem življenju posnela le dva filma, je bilo to vseeno dovolj, da je ostala občinstvu nepozabna. Seveda zahvaljujoč režiserju Dreyerju. Njegov način prikazovanja čustev se močno razlikuje od prikazovanja le-teh v novejših filmih, kjer vse temelji na dialogu, torej se tudi čustva kažejo v poteku dialoga. Dreyer pa se je omejil le na izrazno mimiko obraza, ki že po naravi lahko pove mnogo več od besed, sploh če se zavedamo, da so človekove oči ogledalo duše. Verjamem, da kdor je videl oči trpeče device, ve, kaj vse se v njih lahko skriva.

Nenavadna je tudi Dreyerjeva naratologija. Pravzaprav je to le element, s katerim režiser vehementno operira. V dialogu se namreč skoraj nikoli ne pojavita oba obraza govorečih, temveč gre vedno za skrajne close-upe, kar nas hočeš nočeš prežame s čustvi govorečih. Gre za skrajno ekspresijo prikazano na filmskem platnu. Trpljenje, bes, strah, obup, nestrinjanje, žalost, bolečina. Vse to je zapisano na obrazih, ki skočijo pred gledalca tako nepričakovano, da človeka postane obupno strah. In če vas to ne impresionira, potem vam ni pomoči. Naj navržem podatek, da je med več kot 1500 kadri le 30 takih, ki pokažejo celo figuro človeka in manj kot 15 takšnih, ki prikazujejo akcijo, hitro dogajanje. Vse torej temelji na ekspresiji obraznih mišic.

Skrajno dovršena je tudi barvna kompozicija, saj so odločilni liki za izvršitev kazni osvetljeni skrajno kontrastno, črno belo, medtem ko so na primer zaporniški pazniki uprizorjeni nekoliko mehkeje. Vse to se lepo zlije z minimalistično sceno. Dejansko je skoraj ni. Čisti minimalizem. A kolikor se že pojavi, zopet odslikava tedanji čas.

Med najbolj napetimi trenutki nas butne v višave izjemna glasba. Z dovršeno izbranostjo nam iztisne še zadnje skrite občutke. In ko že mislimo, da scena traja predolgo, zopet umiri položaj pravi ton.

Morda je skrivnost v tem, da se je Dreyer vprašal, v čem je pravzaprav bistvo zgodbe. In medtem, ko je odgovarjal na svoje vprašanje, je naredil film o prav tem.

Danes sem se ravno odpravil jest, ko se znajdem pred zaprto Celovško. OK, saj nimam avta, zato me gneča ne moti. Spraševal sem se, kaj zaboga moraš biti, da zaradi tebe popolnoma porušijo ustaljen vsakdan.

Odgovor pa je podal kolega Miha S. s strani www.100pp.zru.si:

Po radiju sem slišal, da na obisk prihaja predsednik Bush. Zaradi varnosti bo nadzor poostren.
Fuck, sem se ustrašil. Kaj je tako nevaren.

Da, bil sem v galeriji Ganes Pratt, žal le na dvorišču, ker je bila že zaprta, in sem nevede pohodil medveda. Res. Te dni se v Ljubljani nahajajo res čudne živali. Na primer ta medved ali pa sardele nad Ljubljanico.

V sredo smo bilo priča skoraj praznemu Gustafu - bilo nas je le nekaj gledalcev, zato smo se počutili kot doma - pred velikim zaslonom. A nič ne de. Prisotnim ni žal. Zgodil se je eden od vrhuncev letošnjega Art kina - Le confessional/Spovednica. Ima sicer nekoliko starejši datum produkcije od ostale konkurence, posnet je bil leta 1995, vendar prav nič ne zaostaja po izvirnosti in tehnoloških trikih, pravzaprav trdim, da ima zelo avantgardistični pristop do tematike.

Zgodba o ljudeh iz tipičnega kanadsko - francoskega okolja, ki se v nekem trenutku soočijo z mitološko hollywoodsko produkcijo sanj. Iztočnica filma je vprašanje identitete. V središču dogajanja so mladi ljudje. In svojo identiteto lahko najdejo šele, ko jim je znana njihova preteklost oziroma njihov izvor.

Prepletanje treh filmov v enem. Prepletanje ene zgodbe, osvetljene z različnih zornih kotov. Iste osebe so postavljene sinhrono v dani čas. Ta ekspresionistični prijem v postmodernistični dobi deluje nenavadno udarno. Kot da tega nismo vajeni. Poleg vsega pa v najbanalnejših trenutkih vstopi v akcijo Alfred Hitchcock. Kako? Čisto enostavno. Snema svoj film. Ravno takrat, ko se dogaja prvotno dogajanje. In ravno takrat, ko je že vse mimo. In snema ravno to zgodbo, kateri smo priča mi. In ravno o tej zgodbi mu govori taksist. Kako prikupno zmedeno.

Transperentnost je odstranjena že v prvih korakih. In banalnost tudi. Ravno v trenutkih, ko mislimo, da se je zgodilo nekaj strašnega, nam oko kamere odkrije, popolnoma drugo obzorje. Estetsko dovršeno, srhljivo, hitchcockovsko pač.

Ampak ne gre le za način. Tudi zgodba deluje strašansko konfuzno. Pa kdo za vraga je kdo. Zasluga za to gre času in pojmovanju le-tega.

Režiser Robert Lepage sicer nima svoje filmografije dolge v nedogled, gre pa vsekakor za človeka s kristalnim pogledom, s smislom za napetost in z žilico za držanje gledalca v pozicijo pozor.

Šah mat!

Pred dnevi je Simon posredoval odkritje. Kaj naj rečem? Moj edini nasvet je: daj kolikor se da na glas in uživaj. Ta Familjen je res odbit muzičar, da o konkretnem videospotu niti ne razglabljam.  Švedsko sicer ne znam, google pa pravi, da govori o tem, kako je ves v pomladi in kako je vse super in bi to rad vsem sporočil. Ja pa če to ni bolj umesen komad

Bogati z Rushmora je drugi Andersenov film, ki je prišel po Bottle Rocket iz leta 1996. Na prvi pogled je to tipična najstniška komedija. Spomnite se na primer Ameriške pite in podobnih filmov tega spektra. Dogajanje je postavljeno v idilično šolsko okolje bogatašev. Kot pri konkurenci. Glavni moški lik bo torej ali nadpovprečno nadarjen ali pa nadpovprečno nesposoben. Max je mešanica nadarjenega in nesposobnega učenca, ki je na Rushmore prišel s pomočjo štipendije, saj je njegov oče le nevrokirurg. Pardon, brivec. Izraza se rado zamenja.

Če hočemo videti zaplet, potrebujemo žensko. Ta mora biti ali najbolj pridna, deviška mamina hčerkica ali pa nedostopna žurerka, ki že hodi z največjim frajerjem na šoli. Tokrat nič od tega. Max se zaljubi v učiteljico, ki je pričela kaditi pri petnajstih letih in je na novo zaposlena kot učiteljica biologije in skrbnica akvarijev.

Že tako zmedenega fanta prične še bolj mesti in jasno je, da bo naredil vse za njo. Tudi ogromen akvarij na igrišču za golf. Žal se zaplete z napačnim sponzorjem, bogatim Blumeom, ki mu Ms. Cross prav tako predstavlja izjemen mik. Le zakaj Ms. Cross? Najverjetneje zato, ker je njeno poslanstvo prečkati pot in zmesti moške s svojo nedolžno lepoto.

Kaj vse ne naredi moški moškemu v vojni za žensko. Zapelje mu čez bicikel, odklopi zavore, postavlja vohune, namišljene sle, lažna sporočila, …

Morda je to le močno karikiranje plitkih čustev, ker globljih tovrstni film gotovo ne premore. Že sama zgodba deluje tako banalno, da se nas gotovo ne bo dotaknila v uri in pol. Oh, kakšna romantika. Bi od nas pričakoval režiser Wes Anderson. A daleč od tega. Vsega natrpani gledalci pač ne nasedajo več takim filmom. Morda le še naivni najstniki, ki gredo na ogled takšnega filma v kino le poleti, če res nimajo kaj drugega za delati.

Da bi doživeli katarzo ali pa vsaj nek nov pogled na svet. Niti slučajno. Kot bi se še enkrat peljal ponoči ob treh od Ljubljane proti Mariboru. Pot je znana, nič te ne more presenetiti. Vse naokrog tema, pokrajina ni vidna, nove stvari tudi ne.

Iskati smisel v tovrstnih ekranizacijah bi bil popoln nesmisel. Edino kar nam ostane je hipotetična možnost, da se bomo nasmejali in s tem zadovoljili že nekdaj ugotovljeno potrebo po igrah in ne le kruhu. Vendar nam Anderson ponuja bore malo takšnih situacij. Nekateri kritiki sicer pravijo, da je humor poglavitno železo v ognju Rushmora, a jim moram oporekati, saj bom v naslednjih dneh delal trebušnjake z enako lahkoto kot doslej. Brez bolečin razbolelih mišic.

Moram priznati, da nisem ze nekaj časa imel apetita po tem, da bi se recimo zvečer usedel in si ogledal kak film. Tako rekoč sem cisto out. Da bi ostal zbran uro in pol, je ze kar nepojmljivo. Priznam, samo se filmi v dolžini reklam ali ju tjub filmov me utegnejo zadržati. Res grdo. Zato sem se danes priklopil na splet in na itiviju pogledal, kaj se kaj dogaja na filmski sceni. Zdaj ze veselo pretakam vsebine. Dajte, mojstri, priporočite kak azijski film. Pa priporočite, kaj si je vredno se pogledati od Takashija Miikeja. Zbogom!

Hm, Kosi je dal dobro iztočnico za razmislek o tem, kako postati umetnik, kaj za to narediti, česa se poslužiti …

Saj morda je to žalostno, pa vendarle, saj nas k temu skorajda spodbujajo. Hecna reč.

Te dni smešne filme strašansko prežema komad Asian Dub Foundation - Flyover.

Adijo pamet, trga gate